France Prešeren je globoko usidran v slovensko kulturo. Učeni 6., 7., 8. in 9. razreda so v petek v okviru kulturnega dne raziskovali dejstva in mite o njem.
Literarna vrednost njegovih del je nesporna, morda včasih celo premalo vrednotena. Njegova poezija je čista, suverena in brez dvoma večna. Prešernovo življenje in njegova podoba pa sta mit. Tudi o pesnikovi zunanji podobi ne moremo objektivno soditi, saj ne obstaja niti en zanesljiv portret Franceta Prešerna. Viri razkrivajo, da naš največji pesnik ni bil takšen, kot o njem radi pripovedujejo učni načrti in opisi literarnih zgodovinarjev. Morda sploh ni toliko pomembno, kaj Prešeren ni (bil). Z učenci smo odkrivali kaj Prešeren je. Brez dvoma se vsi v en glas strinjamo: največji slovenski pesnik. To priznanje je največ, kar lahko naredimo v njegov spomin.
(prirejeno po besedah B. Lajovica: "Mit o Prešernu")
Petkov kulturni dan smo preživeli prešerno in v znamenju Prešerna ...
Nina Bednarik, učiteljica slovenščine
6. razred
Srečal sem Prešerna
S starši in
bratom sem odšel na izlet v našo lepo prestolnico Ljubljano. Ogledali smo si
muzej iluzij, kjer smo se imenitno
zabavali. Zaželeli smo si pijače, zato smo šli v bližnji lokal, ki se je
imenoval »Fige na mostovju«. Stopili smo v notranjost in prijaznemu natakarju
smo naročili sok in kavo.
Ob srkanju soka
sem v kotu zagledal fino oblečenega gospoda, v beli srajci z metuljčkom in volneni obleki, ki je veselo nekaj zapisoval v
zvezek. Njegov videz je bil nenavaden, izgledal je kot naš največji pesnik
France Prešeren, iz nekih drugih časov, njegovi lasje so bili rjavi, daljši in
kodrasti. Ob njegovem zvezku je ležalo ducat fig.
Obotavljajoče
sem pristopil do njega in ga pozdravil.
Gospod je
dvignil glavo, odzdravil in mi ponudil fige. Presenečen sem jih vzel in ga
vprašal, če je mogoče doktor Fig.
Smejoče me je
potrepljal po rami in bil navdušen, da ga poznam. Padla sva v pogovor. Povedal
sem mu, da se v šoli učimo o njem, da je eden največjih slovenskih pesnikov ter
da je znan kot borec za priznanje slovenskega naroda in slovenskega jezika,
pravi revolucionar. Naštel sem mu tudi njegove pesmi Povodni mož, Sonetni venec, Krst
pri Savici, katere poznam. Skupaj sva zrecitirala Zdravljico.
Ko sva tako
klepetala, se nama je pridružil še en mož in ljubka gospa v krinolini. Začudeno
sem ju pogledal. Prešeren mi je predstavil gosta Matijo, njegovega najboljšega
prijatelja in Julijo. Takoj mi je bilo jasno, da sta to Matija Čop in Primičeva
Julija. Občudoval sem njihovo govorico, ki je bila tako drugačna od naše. Dr. Prešernu
in gostoma sem opisal, da praznujemo tudi poseben praznik na dan 8. 2., ker je toliko
storil za priznavanje slovenskega naroda.
Pojasnil sem mu tudi, da je upodobljen skupaj z verzom iz Zdravljice na kovancu
za 2 eura, na našem sedanjem denarju.
Ker sem imel tak kovanec pri sebi, sem mu ga tudi pokazal. Bil je presenečen. Prešeren
je prešerno zakorakal po lokalu, bil je resnično vesel moje družbe.
Sredi pogovora
naju je prekinil mamin klic, da moramo domov. S Prešernom in prijateljema smo
se lepo poslovili, Prešeren segel mi je v roko, počutil sem se tako pomembnega.
Kar naenkrat
sem bil zunaj na soncu. Nisem vedel ali sem si vse samo domišljal, ker sem prej
obiskal muzej iluzij, ali pa je bilo vse res.
Ko sem zvečer
pobrskal po žepu, sem našel fige. Vse je bilo res. In res je tudi, da ni
izgledal tak, kot je na sliki v učbeniku.
Blaž Vižintin, 6. c
2. Srečala sem Prešerna
Med reševanjem težkega pravnega problema, odtavajo misli Franceta Prešerna proti Ljubljanskemu gradu. Mislil je na njegovo ljubezen Julijo, kako se sprehaja po ulici. Med razmišljanjem in reševanjem primera se spomni, da je zvečer ples v stari Ljubljani. Veselo odide iz pisarne in hodi mimo Robovega vodnjaka. Jaz pa se s skirojem prav tako vozim mimo Robovega vodnjaka, ker pa po kockah trese, stopim iz skiroja in ga nosim v rokah. Nakar pa ob stopnicah neke stare hiše zagledam premočenega mačka. Takoj pristopim do njega in ga pobožam ter ga primem v naročje. Ko to zagleda lepo oblečen gospod, pristopi proti meni in me vpraša če rabim pomoč. Vprašam ga ali ima mogoče kakšno brisačo pri sebi. Gospod Prešeren prijazno ponudi brisačo, in zavije premočenega mačka vanjo. Še enkrat lepo poboža mačka in mi reče, da se mu mudi na ples. Prične se igrati glasba, ljudje se zbirajo na plesišču, sama sem ob plesišču in držim v naročju premočenega mačka ovitega v brisačo.
Spet opazim tistega prijaznega gospoda, kako sedi pri mizi, drži kozarec vina v roki in opazuje neko lepo nežno dekle. Ne odmakne pogleda od nje. Dekle izgleda, da je iz visoke družbe. Ko gospod France opazi, da drugi mladeniči vabijo dekle na ples, se opogumi tudi on in stopi do nje. Dekle ga zavrne. France žalostno odide iz plesišča in me ponovno zagleda.
Vpraša me, če je z muckom vse v redu, odgovorim mu, da je že suh in ga lahko prime v naročje. Gospod ga z veseljem prime v roke in ga prične božati, maček začne presti. Med božanjem ga opazi Julija. Julija pa ima zelo rada mačke in pristopi k njemu.
Vpraša ga, kje je dobil tega lepega mačka. France pa odgovori, da sem ga našla jaz. Tako France kot Julija božata mačka, maček pa lepo prede.
Julijo zaskrbi, čigav maček je in se spomni, da malo prej je po mokrem mačku spraševal moker mož, ki je sedel pri rumeni mizi. Vsi trije odidemo do rumene mize in vprašam moža, če je maček njegov. Mož se zelo razveseli mačka, se močno zahvali in odide proti reki.
France in Julija se lepo pogledata in Julija povabi Franceta na ples. Jaz pa se s skirojem zapeljem proti sladoledarni.
Emilija Fiorelli, 6. b
Kaj
je zame kultura in zakaj sem kulturen?
Kulturo
si predstavljam kot umetnost, spoštovanje do ljudi, ki so nam pustili veliko
dosežkov, po katerih se lahko zgledujemo in se učimo. To so pesniki in
pisatelji, slikarji, arhitekti, misleci.
Kulturen
sem zato, so me starši naučili dobrih vrednot, da sem vljuden, pošten,
solidaren. Da rad pomagam doma in spoštujem vse okoli sebe.
Srečal sem Prešerna
Življenjsko
zgodbo mi je pripovedoval gospod, ki sem ga srečal v parku. Mami sem rekel, da grem malo na
sprehod. S sabo sem vzel mojo svetlečo rolko. Med potjo in po parku sem
poskušal razne trike. Zaslišal sem glas: "Pridi sem in se malo odpočij.’" Tam je sedel nepoznani starejši gospod s
klobukom.
Šel
sem do klopce, ga pozdravil in se usedel poleg njega. V roki je držal knjigo. Pogovarjala sva se
o današnji situaciji, o šoli na daljavo, o mojih hobijih in družini. Mene pa je zanimalo, kaj pa on
dela. Začel mi je pripovedovati …
Povedal
mi je ,da se je rodil kot tretji otrok mami Mini v Vrbi na Gorenjskem. Rad se je
učil in se trudil v šoli. Vedno je imel dobre ocene, same petice, zato so se
starši odločili, da ga pošljejo na šolanje. Po osnovni šoli je odšel v, a on ni bil za to. V družini so se zaradi tega močno sprli. Na srečo je imel
strica, ki ga je podpiral. Končal je študij in postal odvetnik ter se zaposlil v
odvetniški pisarni. Rad se je družil s prijatelji, ki so se ukvarjali s
pisanjem, tudi sam je imel ta dar.
Zaupal
mi je tudi ljubezensko zgodbo. Zaljubil se je v prelepo ljubljančanko Primicevo
Julijo. Posvetil ji le prelepo pesem sonetni venec Primicevi Juliji. Premožni
starši ji niso dovolili, da bi se lahko družila z njim. Takrat ni bilo take
svobode odločanja kot danes. Starši so odločali s kom se lahko otroci družijo
in poročijo. Ta zavrnitev ga je močno prizadela, zato je pogosto zahajal v
gostilne in se tolažil z alkoholom.
Veliko
izgubo je doživel kmalu za tem, ko sta istega leta umrla stric Jožef in
prijatelj Matija Čop, ki je utonil v reki. Matiji je posvetil pesem Krst pri
Savici. Bila sta zelo dobra prijatelja in bilo mu je zelo žal, da tistega dne
ni šel z njim, ker bi ga morda rešil.
Vprašal
sem ga, če je imel kaj otrok. Zaupal mi je, da tri, a da ni bilo tako, kot bi si
želel.
Ni
hotel več govoriti, zato sem pobral rolko in se zagnal po stezi. Ko sem se
obrnil, gospoda ni bilo več na klopci. Ostala je samo knjiga. Pobral sem jo in
videl, da so to Prešernove Poezije.
Vprašal
sem se: "A sem mogoče srečal pravega Franceta Prešerna?"
Filip Nemec, 6. c
Julija Pia Fabbro, 6. č
Srečala sem Prešerna
Nekega
sončnega dne sem se s prijateljico odpravila na izlet v Kranj. Gorenjsko bolj
slabo poznava, zato sva se odločili za obisk njene prestolnice. Vožnja je bila
prijetna in ne preveč dolga, peljali sva se z avtobusom. V trenutku, ko sva
prispeli na cilj in izstopili, pa sva pred seboj zagledali znan obraz. Bil je
naš največji pesnik, France Prešeren.
Zaradi velikega navdušenja sva ga takoj
ogovorili in vprašali za avtogram. Prijazno se nama je nasmehnil in ustregel
najini prošnji. Iz najinega primorskega naglasa je razbral od kod prihajava in
se ponudil, da nama razkaže mesto. Z veseljem sva z njim zakorakali proti
centru.
Vodil naju
je do vseh prekrasnih lokacij, nama vse razložil in bili sva navdušeni. Po
ogledu smo si privoščili še sok v nekem lokalu in dobili idejo, da bi si lahko
šli ogledat tudi Ljubljano. Sedli smo v Francetov avto in se odpeljali. Vožnja
je bila zelo vznemirljiva, saj smo se vozili po avtocesti, njegov avtomobil pa
ni dosegal ravno velikih hitrosti. Po dobri uri vožnje smo le prispeli v naše
glavno mesto. Parkirali smo v parkirni hiši in se peš odpravili v središče
starega dela Ljubljane.
Najlepše se je bilo sprehoditi po Čopovi
ulici, na katero je France zelo ponosen, saj se imenuje po njegovem največjem
prijatelju in vzorniku, Matiji Čopu. Hodili smo v smeri proti Ljubljanici in po
končanem nizu starih stavb zagledali prekrasen spomenik, posvečen njemu, našemu
Francetu Prešernu. Stali smo na Prešernovem trgu in France je kar žarel od
sreče ter ponosa. Čutil se je pomembnega, veličastnega. Mimoidoči so začudeno
pogledovali v nas, predvsem pa vanj, saj niso mogli verjeti svojim očem.
Spraševali so se, če vidijo resničnega Prešerna. Nekaj otrok se je celo
opogumilo in ga prosilo za skupno fotografiranje. Seveda je z veseljem pristal
na to, saj je otroke naravnost oboževal. Ko je končno ustregel vsem željam, smo
se lahko v miru odpravili na kosilo v bližnjo restavracijo, kjer si je ob dobri
hrani privoščil kozarček vina, sicer njemu najljubše pijače.
Ko se je dan že začel prevešati proti
večeru, se je bližal tudi odhod najinega avtobusa proti domu. France naju je
zapeljal še do avtobusne postaje in žal smo se morali posloviti. Zahvalili sva
se mu za prečudovit dan, za prijaznost in velikodušje, ki nama ga je izkazal
ter podaril svoj dragoceni čas. Ob slovesu smo si izmenjali še telefonske
številke, da se zopet srečamo, ko nas pot ponovno zanese v prelepe kotičke naše
Slovenije. V spomin nama je dal še njegovo pesniško zbirko z naslovom Poezije
in bili sva presrečni. Res je velik človek. In tega dne se bova večno
spominjali.
Karin Jermol, 6. a
Zame je
kultura nekaj zelo olikanega in lepega. Kultura se mi zdijo lepe slike in
umetnine, pesmi, zgodbe in gledališke predstave. Jaz se skozi kulturo izražam
na lep način.
Jaz sem
kulturna v javnosti v šoli na različnih obiskih in tudi doma. Saj ravno doma
sem se naučila največ kulture in olike.
Moje srečanje s Francetom Prešernom
Bilo je mrzlo januarsko jutro v
Kranju, sprehajala sem se po malem mestu in naletela na v črno oblečenega
dolgolasega moškega. Nekaj časa sem hodila za njim nisem vedela, kdo je, saj je
imel na glavi velik črn klobuk. Vstavil se je pred veliko stavbo vstopil vanjo
in šel v prvo nadstropje, odprl je okno, me zagledal, se spet oblekel in prišel
dol. Mislil je, da sem mestni otrok in mi dal par fig. Potem se spomnila koga
kličejo doktor Fig fig. Bil je France Prešeren! Vprašala sem ga, če mi lahko
razkaže njegovo pisarno. Pokazal mi jo je, ampak videla sem tudi posteljo in
omaro z nekaj oblekami. Povedal mi je, da tukaj tudi živi v majhni skromni
sobi. V sobo je prišla ženska prav podobna njemu. To je bila njegova sestra
Katra, postregla mu je s kosilom. Pri kosilu je pogledal skozi okno in zagledal
Primičevo Julijo, ki je z možem hodila po mestu. Katra mi je povedala, da je
bil France nesrečno zaljubljen v njo. Posvečal ji je veliko pesmi, a ga je ona
vedno znova zavračala in odklanjala. Pred nekaj leti pa je naletel na Ano
Jelovšek. Z njo si je ustvaril družino s tremi otroki. Bil je vesel, a ne prav
srečen. Po kosilu mi je še povedal o
njegovi življenjski poti. Omenil je tudi Matijo Čopa in se še zdaj počuti
krivega za njegovo smrt, pa v resnici ni bil, saj ni mogel vedeti, da se mu bo
to zgodilo. Povedal mi je tudi nekaj o
svojih starših in sicer to, da je že kot majhen otrok veljal za zelo bistrega
in pametnega dečka. Pri stricu se je imel lepo. Motilo ga je samo to, da mati
ni podpirala njegove odločitve o študiju prava. Sprehodila sva se malo po mestu
in mi dal nekaj drobiža za majhno sladkarijo na stojnici. Takoj sem vedela, da
je France zelo dobrodelen človek in pomaga prav vsakemu revežu na cesti čeprav
ve, da tudi on ni prav bogat in živi zelo skromno.
Čez nekaj let mi je njegova sestra
pisala in v pismu napisala, da je njen brat zbolel za jetrno skrulozo. A France
se je izogibal zdravnika, saj ni imel denarja. Stroški zdravljenja so bili
preveliki, zato ga je negovala sestra. Proti bolezni se je uspešno boril eno
leto, ampak je telo 8. februarja podleglo bolezni in tako je France Prešeren
preminil v Kranju. Na njegovem pogrebu je bilo veliko ljudi, prišlo skoraj vse
mesto. Bili so tudi otroci vseh starosti. Kot kaže je bil zelo cenjen pri vseh
generacijah. Slišala sem veliko ljudi, ki so rekli, da bo zavedno ostal v
njihovih srcih kot zelo dober človek. Po njegovi smrti niso bili več vsi tako
veseli kot prej, saj so bili veseli, a so v srcih na skrivaj vsak dan žalovali
za njim. France Prešeren je zelo pomembna osebnost v zgodovini Slovencev.
Nekega dne, ko sem hodila po Prešernovem trgu sem srečala nekega
gospoda, ki je bil podoben Prešernu. Ko sem natančneje pogledala, je res bil
on. Pozdravila sem ga in hkrati čudila, kako je tukaj, saj je že leto 2021. Ko
me je tudi on pozdravil sem ugotovila, da se ne motim, res je bil France
Prešeren, tisti pravi, ki je umrl že 8. 2. 1849. Res sem se začudila, a sem ga
hotela izprašati če je on res pravi France Prešeren. Nekaj časa se mi je zdelo,
da sem se celo vrnila v leto 1849. France mi je povedal, da se je rodil 3. 12.
1800 v Vrbi na Gorenjskem. Bil je tretji otrok in prvi sin v kmečki družini.
Njegovi mami je bilo ime Mina, očetu pa Šimen. Bil je zelo priden v šoli, na
fakulteto pa je šel na Dunaj. Je pesnik, odvetnik in pisatelj. Povedal mi je,
da se je zaljubil v Julijo pa tudi, da ga je zelo prizadelo, ker njegove
ljubezni ni sprejela in se leta 1839 poročila z bogatim plemiškim sinom. Leta
1835 je umrl stric Jožef, ki je Franceta vedno podpiral, poleti istega leta pa
je v Savi utonil človek, ki mu je zelo pomagal, to je bil Matija Čop. Njegovo
življenje ni bilo ravno lepo sem pomislila, ko je še povedal, da ga njegovi
sorodniki niso podpirali pri njegovi odločitvi, ko se je odločil za študij
prava. Pa še kakšen konec je čakal njegove otroke, ki ji je imel z Ano
Jelovškovo. Rodili so se trije otroci: leta 1839 prvorojenka Terezija, 1842
Ernestina, leta 1845 pa še sin Franc. Usoda Prešernovih otrok je bila
grenka in kruta: Terezija je umrla že v prvem letu življenja, Franc še pred
desetim letom, le Ernestina, ki je bila najbolj Prešernova, je dočakala lepo
starost, a je ostala samska. Umrla je v revščini na očetov rojstni dan leta
1917. Res ni imel ravno lepega življenja. Nato pa je k nama priteklo nekaj
otrok. Rekli so: »Doktor Figfig, ali imaš kaj fig?« Ko jim je dal fige, so se
zahvalili in odšli. Ko sem pogledala na uro sem ugotovila, da zamujam na kosilo,
zato sem pozdravila Prešerna in odšla. Tudi on me je pozdravil in zaklical za
mano, naj ga pridem še kaj obiskat. Obljubila sem, da bom, potem pa pohitela
domov.
Ula Blažko, 6. c
