petek, 24. april 2020

VSESLOVENSKO PETJE

Vseslovensko petje je projekt, ki se odvija že tretje leto zapored.
Slovenci smo pevski narod, pesem nas povezuje in tako smo se povezali tudi letos, v četrtek med 10.00 in 11.00 uro, na god Sv. Jurija, ki prinaša po hišah vejico za dobro letino, zdravje in obilje. To vsi potrebujemo v teh drugačnih časih. 
Povabljeni smo bili, da zapojemo dve skupni pesmi: našo himno Zdravljico  in Lipa zelenela je. Naša šola je dodala še dve pesmi: Naša dežela in Tri planike.
Preko spletne strani šole so bili k sodelovanju povabljeni učenci naše šole, tudi da pošljejo kakšen posnetek. Brat in sestra Dornik, Patrik in Karin sta nam poslala posnetek njunega prepevanja naše himne in pesmi Naša dežela. 

Dostop do posnetka z geslom: karinpatrik
ZA OGLED VIDEA KLIKNI TUKAJ  ⇨ VIDEO ZDRAVLJICA   /   VIDEO NAŠA DEŽELA
Marina Pintar in Jani Klančič

torek, 21. april 2020

TV ODDAJA - prispevek o IVANU ROBU

Dobili smo tv oddajo - prispevek o Ivanu Robu, ki je tematsko zelo lepo pripravljen z resnim pristopom do vsebine in šaljivim in sproščenim načinom pripovedi. Oddaja je izdelek učencev IP Televizija - BRAVO!!
Katere TV programe bomo po 16.1.2017 sploh še lovili prek antene ...

KLIKNI: TV oddaja

Sama sem na učence izredno ponosna, prav vsi so se izkazali po svojih najboljših močeh. Kljub tremi in premnogih ponavljanjih snemanja določenih kadrov lahko rečem, da je ta izdelek presegel moja pričakovanja. Vse skupaj je izključno njihovo delo, resnično sem jim prepustila proste roke (od idej, besedila, načrta snemanja, realizacije snemanja, do montaže). Oddaja zajema pravo mero resnosti (glede na temo) in igrivosti (viden je pečat snovalcev oddaje).
Nina Bednarik

četrtek, 16. april 2020

USPEHI SLOVENSKEGA NARODA OB KONCU 19. STOLETJA

V vseh treh 8. razredih smo pri zgodovini v preteklem tednu spoznali dogajanje na Slovenskem ob koncu 19. stoletja. Uvedena je bila osemletka, naraslo je število šol, Slovenci smo želeli imeti več pravic znotraj velike Avstroogrske. To obdobje je tudi čas odločnih Slovenk in Slovencev, ki pustijo velik pečat ne le v slovenskem, temveč v evropskem prostoru. To je čas bratov Rusjan (prvih pilotov v srednji Evropi), kemika Fritza Pregla, izumitelja in proizvajalca vozil Janeza Puha, izumitelja fotografije na steklo Janeza Puharja, fizika Jožefa Stefana in še mnogih drugih. Učenci so si izbrali svojega "junaka", se pozanimali o njem ter pisali v njegovem imenu staršem razglednico.

Pred vami je nekaj najbolj izvirnih in prijetnih razglednic. Avtorji so: Luka, Vesna, Lucija in Nina iz 8. A/ Mija, Meta, Luka, Nika in Aleks iz 8. B/ Ajna in Pija iz 8. C.
Uživajte v branju!

Monika Bagon, učiteljica zgodovine

sreda, 15. april 2020

ZAMAŠEK ZA DOMINIKA!

Spoštovani.
Na pobudo otroškega parlamenta učencev Osnovne šole Deskle začenjamo z akcijo zbiranja zamaškov za Dominika, sedemletnega dečka iz Nove Gorice s hudo obliko avtizma. Z željo, da se tudi vaša šola pridruži akciji in postane zbirno mesto za Dominikove zamaške vam prilagamo podrobnejši opis Dominikovih težav in plakat, ki ga lahko uporabite.
Zbiramo le prehrambne zamaške (ne od čistil). Glede na izredne razmere, vas trenutno naprošamo, da svoje dijake o akciji obvestite preko vaših kanalov (e-učilnica ipd.), da zamaške zbirajo doma in jih dostavijo, ko bo izrednih razmer konec. Takrat vreče z zamaški opremimo z nalepko na kateri piše - za Dominika. Zamaške lahko dostavite na sedežu MDPM za Goriško, Bazoviška 4, Nova Gorica ali še bolje na podjetju Dinos, ul. IX korpusa 110, Solkan.
Za več informacij nas lahko pokličete na 030 703 832.
Zahvaljujemo se vam za sodelovanje in vas lepo pozdravljamo.
Katarina Otrin
Sedemleten Dominik živi s hudo obliko avtizma, ki se kaže v zaostanku v razvoju, v senzornih težavah, v težavah s prebavo, v motnjah spanja, je neverbalen, ima težave na področju socialne integracije in komunikacije. Potrebuje 24 urno spremstvo. Deluje z nadomestno komunikacijo PECS (vizualna podpora za komunikacijo) in uporablja pristop TEACH (slikovni kažipot, ki mu omogoča orientacijo v prostoru in času). Osebe, ki delajo z njim, morajo dobro poznati sistem dela z izmenjavo sličic.
Dominiku lajšajo težave s prebavo s posebno prehrano brez glutena, laktoze in soje. Za motnje spanja je bil napoten na Inštitut za motnje spanja v Splošni bolnici Celje, kjer so mu predpisali zdravilo, po katerega mora mama v tujino. Škatlica zdravila za deset dni stane 50 evrov. Deček naj bi zdravilo užival vsakodnevno. Strošek samega zdravila naj bi plačala zavarovalnica, vendar z zamikom.  
Letos je Dominik vključen v zavod Cirius v Vipavi, kjer se z otrokom veliko ukvarjajo, mu nudijo fizioterapijo in druge aktivnosti, ki pozitivno vplivajo na njegovo stanje. Mama ga vozi v Vipavo vsak dan na lastne stroške. Del teh se ji bo povrnilo z zamikom.
Mama želi nuditi Dominiku podporno terapijo  - NEVROKOREKCIJO - terapijo senzorne integracije. Omenjeno terapijo izvaja zdravnik v Ukrajini in zelo dobro vpliva na Dominika. Po njej postane miren, ima boljšo pozornost in bolje spi. Terapijo naj bi obiskoval vsake tri mesece, vendar…
Vsa ta pomagala imajo svojo ceno. Mama in Dominik živita v najemnem stanovanju s profitno najemnino. Mati je zaposlena in prejema minimalen dohodek. Do sedaj je še nekako zmogla, a vendar Dominik postaja vsak dan močnejši. Sedaj je zadnji čas, da se mu s pomočjo pomagal omogoči čim večjo samostojnost.
Hvala!

torek, 14. april 2020

Velikonočna kuharija

Pri predmetu GOSPODINJSTVO so učenci pripravljali različne velikonočne dobrote, barvali pirhe ter pripravljali praznično mizo. Bili so izredno pridni, BRAVO!
Martina Furlani

TIPIČNI SLOVENSKI STARŠI


Šestošolci že ves čas šole na daljavo pridno trenirajo Present Simple. Njihova zadnja naloga je bila opis tipičnih slovenskih staršev. 
Dragi starši, preberite nekaj opisov učencev 6.c – se prepoznate v njih? Radi pečete potico, ne marate gneče in hrupa, ubogate svojo ženo …


A typical Slovenian parent likes holidays by the see. He doesn't like his boss. He hates a dirty car. He listens to his wife. He watches TV every evening. He wears jeans. He has got two children. He hasn't got a horse. He has got pets. He plays chess. He eats potica and drinks coffee. He likes watching football.
Gaia Korenjak

Typical Slovenian parents like making potica but they don't like sports.
They hate loud people. Typical Slovenian parents listen to music and they listen to and obey their parents.
They watch TV programmes. Typical Slovenian parents wear a tracksuit at home and jeans and a blouse at work.
They have got a house but they haven't got pets. They speak Italian very well.
Aneja Žorž

A typical Slovenian parent likes coffee. He/She doesn't like cartoons. He/She hates naughty children. He/She listens to music. He/She watches the news. He/She wears jeans. He/She has got a car. He/She hasn't got toys.
Jakob Lapajne Melink

A typical Slovene parent likes coffee. He doesn't like naughty children. He hates dishonest people. He listens to popular music. He watches TV series. He wears casual clothes. He has got a smart phone and a dog. He hasn't got smart glasses.
Urban Dubravica

A typical Slovenian parent likes coffee and different sweets but he doesn't likes noise.
He hates snakes and listens to different kinds of music. He watches TV news and reads interesting books. He wears ordinary clothes.
A typical Slovenian parent has got two or three children, and he plays with them.
He hasn't got a castle, but he is happy anyway.
He works every day, but not at the weekend.
Neja Pičulin

A typical Slovenian parent likes reading books and skiing.He /She doesn't like
the crowds and hates sweet chocolate. He/She listens to radio Robin and watches
24ur.com. She/He wears  a T-shirt. He/She has got children and a dog. She/He hasn't
got oblong eyes.
Jure Simčič

Zbrala in uredila: mag. Nina Drstvenšek

KORONAVIRUS, knjiga za otroke


petek, 10. april 2020

NEZNANI ZNANCI: intervju z ga. dr. Sonjo Šinigoj Cijan


1.     Pozdravljeni, ga. dr. Sonja Šinigoj Cijan! Kako ste?
Pozdravljeni, v tem času težko opredelim kako sem. Ni mi hudega, saj sem zdrava, preskrbljena z vsemi meni potrebnimi materialnimi dobrinami, časa imam še nekoliko več kot običajno, obdana sem z mojimi dragimi. Zaradi situacije pa vseeno nekoliko negotova kaj nas čaka v prihodnjih mesecih, letih. Zavedam se, da je konec nekega varnega in udobnega  obdobja, ko smo uživali v potovanjih, se brezskrbno družili in ob pozdravu objeli. Privadila sem se video klicem, a si vseeno želim naših družinskih srečanj, ko se dobimo  vsa naša razširjena družina: oče,  sestri, svaka, nečaki, priženjeni člani, vnukinja, pa še kakšen prijatelj se pridruži. To mi vedno napolni baterije.

2.     Med javnostjo ste znani predvsem po tem, da ste predstojnica oddelka za invalidno mladino in rehabilitacijo. Znani ste tudi po tem, da se srčno in zelo zavzemate za otroke, ki so nastanjeni in prihajajo na vaš oddelek. Nam lahko poveste kaj več o svojem delu? Je to vaše poslanstvo?
Ne sodim med tiste, ki so si želeli postati zdravniki že od otroštva. Sem pa že med študijem medicine spoznala, da želim biti pediatrinja in vedno bolj sem se usmerjala k obravnavi otrok z motnjo v razvoju. Po zaključenem stažu se je nepričakovano sprostilo delovno mesto pediatra v Stari Gori, moja življenjska želja. Nekoč sem prebrala, da kjer se srečajo tvoji talenti in potrebe sveta, tam je mesto tvojega poklica. Moj poklic jemljem kot neko poslanstvo, saj vem, da me nekaj pri delu vodi, opozarja, mi ne da miru, da še nekaj pogledam, naredim, vprašam. In to delo me osrečuje.

3.    V današnjih časih lahko v družbi še vedno opažamo stigmo na področju odnosov do ljudi s posebnimi potrebami, čeprav je na drugi strani prisotne tudi veliko pozitive na tem področju. Kako gledate vi na to? Kaj vi opažate? Kakšno stališče gojite do oseb s posebnimi potrebami?
O osebah s posebnimi potrebami se v naši družbi vedno več govori, veliko tudi naredi.  Na marsikaterem področju smo uspešnejši kot druge države. Če pa pogledam malo globje,  še vedno samo govorimo o sprejemanju oseb s posebnimi potrebami in tega ne živimo. To se odraža pri gradnji, načrtovanju naselij in javnih površin, organizaciji prireditev, javnem prevozu, izobraževanju, zaposlovanju. Vse, kar je drugače, nas še vedno skrbi, odbija. Sama sem se že kot študentka pridružila skupini Vera in luč, kjer sem dobila prve osebne izkušnje. Prepoznala sem nagnjenje v sebi, verjetno tudi podedovano, saj se vse tri sestre poklicno ukvarjamo z otroki, ena je specialna pedagoginja, ena vzgojiteljica.

4.  V začetku februarja in tudi kasneje je zelo pozitivno odmevala novica o otvoritvi novih prostorov za invalidno mladino in rehabilitacijo v Stari Gori, za kar ste se borili veliko let. So sedaj otroci in mladostniki že preseljeni v nove prostore? In če so, kako poteka delo? Ste zadovoljni?
Načrtovanje gradnje v Stari Gori se je začelo že pred mojim prihodom in o tem je bilo res veliko napisanega in izrečenega. Sedaj smo končno v novih, svetlih, velikih in čudovitih prostorih. Otroci so vsi v eni stavbi, opremljeni smo s sodobnimi  pripomočki, ki olajšajo nego in terapije. Okolica je urejena, prostora je veliko. Pri delu se še nekoliko prilagajamo, ker je vse novo, a na boljše se vedno hitro privadiš. Otroci so veliko bolj umirjeni in trenutno zdravi.

5.     Otroci Vrtca Šempeter, OŠ Ivana Roba Šempeter pri Gorici so izdelali različne risbe in slike za nove prostore v Stari Gori. Želeli so vnesti še več barvitosti, igrivosti in otroškosti k vam. So jih otroci in mladostniki že videli? Če so jih, kako so se odzvali?
Otrokom in delavcem vrtca in OŠ Šempeter smo hvaležni za vso skrb in pomoč že v času našega gostovanja v bolnišnici v Šempetru v času gradnje. Njihovi obiski so popestrili bivanje v 7. In 8. nadstropju bolnišnice. Razveselili so nas tudi s prisrčnim programom ob otvoritvi in presenetili z darilom ob vselitvi. Vsakemu od naših otrok so napisali pismo in narisali risbico, ki so jih pričakale na posteljicah v novih sobah. Risbic je bilo veliko in smo jih razobesili na stenah hodnikov, da nas razveseljujejo in poživijo naš vsakdan.

6.  Nam lahko prosim opišete kako poteka običajen dan na oddelku za invalidno mladino in rehabilitacijo?
Bolnišnični dan na Oddelku za invalidno mladino in rehabilitacijo se za večino otrok in mladostnikov začne z jutranjimi zdravili, saj morajo nekatera prejeti na tešče, druga ob določenih urah večkrat na dan. Sledi jutranja nega, umivanje, previjanje in preoblačenje.  Med tem jim sestre izmerijo telesno temperaturo. Naši bolniki so večinoma nesamostojni pri vseh dnevnih opravilih. Odvajajo v pleničke, nekateri zaradi težav pri požiranju, hrane ne morejo sprejemati preko ust in imajo vstavljeno hranilno cevko v želodček. Sledi zajtrk in ob zajtrku ponovno nekatera zdravila. Po zajtrku jih namestimo v zanje prilagojene invalidske vozičke, nekaterim namestimo opornice in jih odpeljemo v skupni prostor, kjer poteka posebni program vzgoje in izobraževanja. Izvajajo ga specialne pedagoginje CIRIUS Vipava. Imamo tudi predšolski program, v katerem so trije otroci. V dopoldanskem času imajo še terapevtske aktivnosti: fizioterapijo, delovno terapijo in logopedsko obravnavo, malico, sprehod, če vreme dopušča. Po kosilu sledi počitek, popoldan pa nekateri počivajo, druge odpeljemo na sprehod, se pocrkljajo s sestrami. Izven pandemije je to čas za obiske. Po večerji ponovno nega, preoblačenje, zdravila in sledi počitek. Tiste, ki so nepokretni, je potrebno ponoči obračati, da se ne zaležijo. Nekateri potrebujejo tudi nočni obrok po želodčni cevki, da zagotovimo zadosten vnos hrane.

7.    Delo na takšnem področju najverjetneje zajema tudi veliko izzivov. S katerimi se največkrat srečujete?
Največji izziv so mi starši in njihov odziv, sprejemanje ali zavračanje otrokovih težav. V Razvojni in Nevrološki ambulanti se srečujem z otroki z motnjami v razvoju, mednje sodi tudi avtizem, z otroki z epilepsijo, glavoboli, psihosomatskimi motnjami. Vsak posebej je izziv. Starše je strah neznanega, zato si vzamem čim več časa za pojasnjevanje, skušam biti na razpolago. Delo v Razvojni ambulanti je timsko in vsi, tudi starši smo ekipa, ki dela v dobro otroka. Včasih se razlikujemo v videnju težav, pričakovanjih, takrat je potrebno veliko strpnosti, pogovorov in sodelovanja. Izziv je vsak nov sindrom, ker se takrat vsi učimo. Pogosto so starši naši učitelji, opazujejo, poročajo, posnamejo.

8.    Če bi vas vprašala katera zgodba ali dogodek se vam je pri vašem delu najbolj utrdil in ostal v spominu, kaj bi rekli?
Zgodb je veliko, precej je žalostnih, veliko se jih dobro konča. Mogoče mi vedno prihaja na misel deklica, ki so jo premestili k nam, ker se je rodila prirojeno nepravilnostjo možganov za katero je konzilij zdravnikov ocenil, da je nepopravljiva. Njeno zdravstveno stanje je bilo slabo in menili so, da bo v kratkem umrla. Starši so bili zelo žalostni, a so to sprejeli.  Ob skrbni negi naših sester pa je deklica preživela kritično obdobje in pričeli smo gojiti upe, da bi jo operirali. S pomočjo primarij Veličkove, ki je bila takrat že upokojena, a nam je vedno priskočila na pomoč, smo z argumenti prepričali nevrokirurga. Najtežje mi je bilo o tem obvestiti starše, saj bi jim lahko vlivala lažno upanje. Deklica je po obdobju rehabilitacije lahko zaživela v domačem okolju, kar osrečuje vse, tudi zaposlene.

9.   Že več kot 14 dni so naše misli osredotočene na novi koronavirus. Kako doživljate in se srečujete s trenutno situacijo na vašem oddelku?
Zelo smo hvaležni, da smo se uspeli preseliti pred epidemijo in smo izolirani v naravi. Držimo se vseh predpisanih varnostnih ukrepov za osebje. Žal, pa so že kar nekaj časa prepovedani obiski. Stiska staršev, ki otrok že toliko časa niso videli, se stopnjuje. Starši še niso videli nove stavbe in se še niso uspeli na lastne oči prepričati, da smo se res preselili. Na srečo, pa so nam podarili telefone in sedaj imamo možnost video klicev, tako, da starše pokličemo in se lahko za nekaj minut naužijejo pogleda na otroka in ga ogovarjajo. Odziv je neverjeten, včasih jokamo in se smejimo kar vsi udeleženi.

10.  Za zaključek vas še prosim, če lahko z nami podelite kakšno vašo misel. Kaj bi si želeli sporočiti staršem, strokovnim delavcem in otrokom?
Rojstvo otroka je nekaj najlepšega, največji čudež. Vendar je povezan tudi z največjo skrbjo, bolečino, stiskami. Pri tem ni potrebno, da ste sami. Mi ne odkrijemo ničesar, kar ni, samo poimenujemo to, kar je. Naš namen je omogočiti otroku pogoje za njegov optimalni razvoj in pri tem pomagati staršem. Naš pacient ni le otrok, temveč celotna družina: starši, sorojenci, stari starši... Ne oklevajte, ko opažate, da nekaj ni v redu in sprejmite pomoč, ko jo potrebujete.

Vsem želim, da ostanete zdravi in ste hvaležni za to, da lahko tečete, pojete, se učite, da vidite svet v barvah in slišite smeh, jok, ptičje petje, mamo, ki teži in sosedovega otroka, ki vadi bobne.

Za vse odgovore in vaš odziv se vam iskreno in najlepše zahvaljujem. Želim vam obilo dobrega in veliko zdravja.
Lepo vas pozdravljam Maja Benko, svetovalna delavka za vrtec, ter tudi v imenu vodstva OŠ Ivana Roba Šempeter pri Gorici!

četrtek, 9. april 2020

DRUŽINA SKOZI ČAS

V 6. a smo v zadnjem mesecu spoznali družino v različnih obdobjih. Za utrjevanje osvojenega znanja so morali učenci s pomočjo PowerPoint predstavitve izbrati sliko družine in se vživeti v takratno življenje.

Si predstavljate kako je bilo nekoč?
Nikola, Lana in Nika nam to zelo dobro opišejo.
Monika Bagon