V tem zapisu vam bom predstavila en teden zdravljenja v bolnišnici, v nadaljevanju pa sledijo napotki za vse tiste, ki so prvič ali pa sploh še niso bili v bolnici, v kateri sem sama preživela veliko časa svojega otroštva.
Da se vrnem na dan, ko sem bila hospitalizirana na 8.B
oddelku, kjer so hospitalizirani otroci in najstniki. Tu sem bila sprejeta v
torek, 5. 1. 2021, ker sem imela težave z vrtoglavico, omedlevico, pa tudi
bolečine v sprednjem delu glave. Zelo me je bilo strah, saj sem se bala, da
imam to novo, hudo in neznano bolezen, covid-19. Takoj, ko sem prišla na
oddelek, so mi vzeli bris za covid-19, saj morajo biti prepričani, da nismo
oboleli za to boleznijo. Dokler ni bilo rezultatov testiranja, sem čas sam
preživela v za to namenjeni izolirani sobi.
Kasneje so me premestili v sobo 5, kjer mi je bilo zelo
všeč. Tu sem bila tudi sama, kar mi je takrat ustrezalo, pa še dobro internetno
povezavo sem imela. Čez pet dni so me prestavili v sobo 7, zraven dijakinje, ki
je hodila v 2. letnik srednje šole v
Ljubljani. Nisva se mogli kaj dobro spoznati, saj je takoj naslednji dan odšla
domov. Dva dni sem nato zopet ostala sama v sobi, dokler se mi ni pridružila
punca, ki obiskuje 7. razred osnovne šole Dornberk in sva se kar dobro
razumeli. Pokazala in razložila sem ji veliko stvari, ker je bila prvič sama v
bolnišnici (no, ja, meni je bolnišnica že skoraj kot dom). Čas, ko sem bila v sobi
5, mi je preko internetne povezave krajšal tudi prijatelj Denis. Včasih mi je
bilo dolgčas, saj ni bilo nič kaj zanimivega za delati, samo šoli sem lahko
sledila.
Mene na pediatriji že vsi poznajo, jaz pa sem tu na novo
spoznala študentko, ki ji na žalost ne vem imena, in študenta, ki mu je ime
Bor. Tu sta bila na praksi, ker študirata zdravstveno nego in pomagata v težkih
razmerah s covidom-19. Zelo sta bila prijazna, pa zelo dobro smo se
sporazumeli. V času hospitalizacije sem imela veliko preiskav, da bi ugotovili,
zakaj omedlevam in zakaj vidim drugače, kot sem prej. Pri tem so bili uspešni
in našli vzrok. Vsak dan me je obiskala tudi učiteljica, ki mi je nosila
mandale, ki so posebna vrsta pobarvank. Ona poskrbi, da se zamotiš s šolo ter
sprostitvenimi dejavnostmi in da ti čas hitreje in lepše teče. To je bilo to!
Odločila sem se, da predstavim še nekaj napotkov za vse,
ki še niste bili v naši bolnišnici.
Vem, nekateri se bojite, kaj bi se zgodilo, če bi bili
sprejeti v bolnišnico in pa, da bi vam pri tem naredili kaj hudega. Iz lastnih
izkušenj vam lahko povem, da bolnišnica ni kraj, kjer bi vas mučili. Tu želijo,
da bi se kar najbolje počutili in da bi vam pomagali odpraviti vaše zdravstvene
težave.
Zelo moram pohvaliti vse. Osebje te bolnišnice je enkratno,
zdravnice in zdravniki so zelo zlati, prav tako medicinske sestre. Prav nobene
slabe izkušnje nimam z njimi. Zelo spoštujem njihovo delo, saj lepo poskrbijo
za paciente. Na oddelku sta poleg njih trenutno na praksi še dva študenta,
pozabiti pa ne smem tudi na čistilke, ki poskrbijo za čistočo in higieno. Prav
tako se za dobro bolnikov trudijo kuharji in kuharice s svojimi pomočniki, ki
nam pripravljajo hrano, ki je včasih po tvojem okusu, včasih pa malo manj. Pa
prosim, da tisti, ki še niste bili v bolnišnici, ne pričakujete, da bo hrana
kot doma, ker vam že zdaj lahko povem, da ne bo. A vseeno bo dobra, in če si
lačen, jo boš prav tako pojedel. V naši bolnišnici imamo tudi prijazno
učiteljico, ki je zelo odkrita s teboj in vedno odprta za pogovor, če te kaj
muči ali pa če se želiš o čemerkoli pogovarjati z njo. Pa tudi veliko stvari
vam ponudi, tako da kar pogumno recite ja in vam bo prinesla vse, kar ima na
razpolago, samo da se boste potem boljše počutili. In če boste že morali ostati
v bolnišnici, kar pogumno. Še fajn se boste lahko imeli!
To je vse z moje strani, to sem vam želela povedati. Pa vsi,
ki pridete, kar pogumno! Uspelo vam bo, saj boste ob pomoči vseh močni in
pogumni tudi vi. In če se oborožite še z dobro voljo in veseljem, boste en,
dva, tri doma.
Vsem, ki boste prišli in tu za nekaj časa ostali, želim
hitro okrevanje in dobro voljo!
Lepo pozdravljeni!
Neli
Zgornji prispevek je nastal kot osebna pripoved o
zdravljenju na pediatričnem oddelku v šempetrski bolnišnici v času, ki ga je
zaznamovala prisotnost koronavirusa SARS-CoV-2.
Kot vas večina najbrž že ve, povzroča ta virus bolezen COVID -19. Učenka, ki je
sestavek napisala, vam v zadnjem delu sporoča tudi nekaj koristnih napotkov.
Seveda želim, da jih prav nikomur izmed vas ne bi bilo treba uporabiti.
Andreja Krumberger, bolnišnična učiteljica
