Prešernov dan - 9. razred

 9. razred

INTERVJU

Luka: Pozdravljeni, lepo vas je spoznati .

France: Mi ne bila bi vera, da me končno obiskal nekdo je.

Aleksej: Ali bi lahko odgovorili na nekaj vprašanj ob topli kavi in piškotih.

France: Seveda, saj kar srce si sladkega mi obeta.

Luka: Torej, rodili ste se 3. decembra 1800.

France: Da in rodil sem se v Vrbi, kjer hiša stoji mojega očaka.

Aleksej: Kako mu je bilo ime?

France : Njegovo ime, bilo je Šimen.

Luka: Kakšno je bilo tvoje otroštvo?

France: Moje otroštvo težko je blo, saj stric želel je da duhovnik sm, vendar srce vodilo me je drugam. Pesnik postati  sm želel.

Aleksej: Kakšno je bilo vaše prvo delo?

France: Prva pesem moja je bila Zarjovena d' vičica

 Luka:  Kakšno je bilo vaše najpomembnejše delo?

 France: Verjetno Zdravljica moje najpomembnejše delo je, saj himno iz sedme kitice naredili ste.

 Oba : Iskreno se vam zahvaljujeva za vaš  čas in upava da se še kdaj srečamo.  

Konec 

Zahvale za njihov trud:

·        -  Luka

·        -  Aleksej

·        - France Prešeren

·       -  Vsi bralci

                                                                                                      Luka Bavcon, 9. a in Aleksej Kopej, 9. b

                                                                                                                     Nika Konič in Eva Mozetič, 9. b

FRANCE PREŠEREN

ZANIMIVOSTI 

Osmega februarja bo cela Slovenija obudila spomin na največjega slovenskega pesnika Franceta Prešerna. Zato sem pripravila nekaj zanimivosti:

 

1.      V času njegovega življenja ni nastal noben portret.

Prešernovo podobo najdemo na različnih portretih, čeprav v času njegovega življenja ni nastal prav nobeden. Nekateri so se zgledovali po prvem Goldensteinovem portretu (narisal ga je po svojem spominu leta 1850), nekateri so prisluhnili podrobnim opisom, tretji način, je bil pa ta, da so slikarji prebirali njegove pesmi in si predstavljali, kakšen je bil človek, ki je pisal take verze.

2.      Meril je 170 cm v višino

Bil je med večjimi na vasi in manjšimi v mestu. Vaščani v tistih časih so bili precej nižje rasti od bogatih meščanov.

3.      Prvič je odšel od doma pri sedmih letih

4.      Sestre so bile jezne nanj, ker je bil mamin ljubljenček

Ko je  kot študent prišel domov na obisk, je bil ravno čas žetve. Želel je pomagati, vendar ko je roke vzel srp, s katerim pa se je že z drugim zamahom tako vrezal v prst, da se mu je poznalo vse življenje. Ker je bil mamin ljubljenček, je že osnovno šolo obiskoval v Ribnici, ki je bila takrat najboljša šola v Sloveniji.

5.      Prešernov rod je bil med najstarejšimi zgodovinsko ugotovljenimi kmečkimi rodovi na Gorenjskem.

6.      Čeprav se mnogi trudijo to prikriti, med Slovenci kroži mit o Prešernu kot alkoholiku.

Temu pa ni tako; Prešeren je bil navaden meščan, ki je kdaj pa kdaj zavil v gostilno in spil kak kozarček, a bolj zaradi družbe in sprostitve, kot pa zaradi alkoholizma.

                                                                                                                 Nina Mangiameli, 9. a

FRANCE PREŠEREN

Zanimivosti o Prešernu:

-         V družbi je bil redkobeseden in skromen.

-         Radodaren je bil predvsem do revnih in otrok.

-         Od doma je prvič odšel pri 7. letih.

 

Pismo Prešernu:

Dragi gospod Prešeren!

Gospod Prešeren za vas sem prvič slišal v prvih tednih osnovne šole.

Učil sem se vaših prekrasnih pesmi. Najbolj mi je bil všeč Povodni mož.

Všeč mi je bila vaša radodarnost do revnih in otrok. Kot državljan Republike Slovenije sem ponosen, da imamo za himno 7 kitico vaše prelepe Zdravljice.

 

Lep pozdrav, Vid Modic

Opis Prešernovega izraza:

 

Njegov izraz na obrazu je resen in žalosten.

 

Jaz: Dober dan gospod Prešeren.

Prešeren: Pozdravljen tudi ti.

Jaz: Kako to da ste začeli pisati pesmi?

Prešeren: Vsakega človeka nekaj sprošča, mene sprošča pisanje pesmi.

Jaz: Kako se vam zdi življenje v 21. stoletju?

Prešeren: Zdi se mi prijetno, ampak kaj pa jaz vem, jaz sem iz čisto drugega obdobja.

 

                                                                                                        Vid Modic, 9. c

             France Prešeren                   

Kdo sploh ste, g. France Prešeren?

  Veljam za največjega slovenskega pesnika. Napisal sem eno pesniško zbirko z naslovom Poezije, ki je izšla 3 leta pred mojo smrtjo. Po poklicu sem bil odvetnik, spadal pa sem v obdobje romantike.

Kako je izgledalo vaše otroštvo?

  Rodil sem se v Vrbi na Gorenjskem 3. decembra leta 1800 kot prvi sin in tretji izmed osmih otrok moje mati Mine in očeta Šimna. Naša hiša se je imenovala pri Ribičevi. Otroška leta sem preživel pri stricu duhovniku na Dolenjskem. Osnovno šolo sem obiskoval v Ribnici, kjer sem bil zapisan v zlato knjigo med zlatimi učenci. Nato sem hodil na gimnazijo v Ljubljani, končal sem jo z odličnim uspehom. Po gimnaziji sem se vpisal v dunajsko vseučilišče, kjer sem postal doktor prava. Nekaj let sem delal v Ljubljani, potem sem se kot odvetnik preselil v Kranj.

Bili ste zelo dobrega srca, še posebno so vas imeli radi otroci, saj se jim nikoli niste približali s praznimi žepi. Ali iz tega izhaja vaš vzdevek, ki se glasi “ doktor fig”?

  Da, med otroci sem bil zelo priljubljen, saj sem zmeraj imel nekaj fig pri sebi, ki sem jih potem razdelil med njih. Iz tega pa seveda izhaja moj vzdevek.

V slovensko pesništvo ste vpeljali nekaj pesniških oblik. Bi jih znali vse našteti?

  Vpeljal sem jih mnogo- romanco, balado, gazelo in gloso, satiro... Najpomembnejša pa je bila pesniška oblika soneta. Uporabil sem jo v Apelu in čevljarju, O Vrbi, Krstu pri Savici...

Mnogo pesmi je posvečenih nekaterim ljudem iz vašega življenja. Kateri so imeli tako izredno čast?

  Ani Jelovšek sem posvetil pesem Nezakonska mati, ker je bila mati mojih nezakonskih otrok. Zaradi žalovanja za njegovo smrtjo sem Matiji Čopu posvetil uvod Krsta pri Savici, Primičevi Juliji pa sem posvetil Sonetni venec, ker moja ljubezen do nje ni bila uslišana.

Se zavedate, da so določene tematike v vaših pesmih še v dandanašnjih časih zelo aktualne?

  A  res? No, potem se svet ni spremenil prav veliko.

Katero delo vam je bilo najpomembnejše? Ste ponosni nanjo?

  Zagotovo bi to bila Zdravljica. Napisal sem jo leta 1844, a je bila zaradi cenzure (izločeni sta bili 3. in 4. kitica) v celoti objavljena šele leta 1848. Po šestem členu ustave je Zdravljica (7. kitica) besedilo himne Republike Slovenije. Na to sem zelo ponosen. Skupščina je odločitev sprejela 27. septembra 1989. Leta 1991 jo je uglasil Stanko Premrl.

Če bi svoja dela morali opisati z eno besedo, bi ta bila...?

  Z eno besedo ravno ne morem, lahko pa rečem, da so vse vsebovale vsaj nek del mene.

Vaše pesniško življenje se deli v 3 obdobja. Katera so to?

  No, najprej imamo mladostno obdobje, kjer sem pisal predvsem ljubezenske pesmi in balade. Tu sta nastala Povodni mož in Zvezdogledam. Nato imamo zrelo obdobje, kjer sem dosegel svoj ustvarjali vrh. Poigraval sem se s pesniškimi oblikami ter jih tako uvajal v slovensko književnost. Turjaška Rozamunda, Apel in čevljar, Slovo od mladosti, Krst pri Savici in Sonetni venec so vsi nastali v tem obdobju. In še nazadnje imamo moje pozno obdobje, kjer sem pisal preprostejše pesmi in opustil pesniške oblike. Najbolj znana dela tega obdobja so bila Zdravljica, Nezakonska mati ter Neiztrohnjeno srce.

Ali veste, da po vas imenujemo najvišja priznanja RS za dosežke na področju umetnosti in da po vas imenujemo edini slovenski kulturni praznik, ki ga obeležujemo 8. februarja, na dan vaše smrti?

  A res? Zelo sem ponosen in počaščen, da se moje delo še danes proslavlja in da spomin name še ni omajal. Morem se pa zahvaliti mojim tesnim prijateljem, ki so mi stalno stali ob strani in mi vlivali navdih. To sta seveda Matija Čop in Andrej Smole.

No, s tem vprašanjem pa smo prišli do konca našega intervjuja. Ali bi želeli še kaj sporočiti našim bralcem?

  Slišal sem, da danes v šoli praznujete kulturni dan. Želim vam, da ga preživite čim lepše in da ga izkoristite za prebiranje čim več mojih del.

                                                                                    Lucija Pavlin, 9. a in Lana Miklavčič, 9. c