9. razred
INTERVJU
Luka: Pozdravljeni, lepo vas je spoznati .
France: Mi ne bila bi vera, da me končno obiskal nekdo je.
Aleksej: Ali bi lahko odgovorili na nekaj vprašanj ob topli kavi in piškotih.
France: Seveda, saj kar srce si sladkega mi obeta.
Luka: Torej, rodili ste se 3. decembra 1800.
France: Da in rodil sem se v Vrbi, kjer hiša stoji mojega očaka.
Aleksej: Kako mu je bilo ime?
France : Njegovo ime, bilo je Šimen.
Luka: Kakšno je bilo tvoje otroštvo?
France: Moje otroštvo težko je blo, saj stric
želel je da duhovnik sm, vendar srce vodilo me je drugam. Pesnik postati sm želel.
Aleksej: Kakšno je bilo vaše prvo delo?
France: Prva pesem moja je bila Zarjovena d' vičica
Luka:
Kakšno je bilo vaše najpomembnejše delo?
France: Verjetno Zdravljica moje
najpomembnejše delo je, saj himno iz sedme kitice naredili ste.
Oba : Iskreno se vam zahvaljujeva za
vaš čas in upava da se še kdaj srečamo.
Konec
Zahvale za
njihov trud:
· - Luka
· - Aleksej
· - France
Prešeren
· - Vsi
bralci
Luka Bavcon, 9. a in Aleksej Kopej, 9. b
Nika Konič in Eva Mozetič, 9. b
FRANCE
PREŠEREN
ZANIMIVOSTI
Osmega februarja bo cela Slovenija obudila spomin na največjega slovenskega
pesnika Franceta Prešerna. Zato sem pripravila nekaj zanimivosti:
1.
V času njegovega
življenja ni nastal noben portret.
Prešernovo podobo najdemo na različnih portretih, čeprav v času njegovega
življenja ni nastal prav nobeden. Nekateri so se zgledovali po prvem
Goldensteinovem portretu (narisal ga je po svojem spominu leta 1850), nekateri
so prisluhnili podrobnim opisom, tretji način, je bil pa ta, da so slikarji
prebirali njegove pesmi in si predstavljali, kakšen je bil človek, ki je pisal
take verze.
2.
Meril je 170 cm
v višino
Bil je med večjimi na vasi in manjšimi v mestu. Vaščani v tistih časih so
bili precej nižje rasti od bogatih meščanov.
3.
Prvič je odšel
od doma pri sedmih letih
4.
Sestre so bile
jezne nanj, ker je bil mamin ljubljenček
Ko je kot študent prišel domov na
obisk, je bil ravno čas žetve. Želel je pomagati, vendar ko je roke vzel srp, s
katerim pa se je že z drugim zamahom tako vrezal v prst, da se mu je poznalo
vse življenje. Ker je bil mamin ljubljenček, je že osnovno šolo obiskoval v
Ribnici, ki je bila takrat najboljša šola v Sloveniji.
5.
Prešernov rod je
bil med najstarejšimi zgodovinsko ugotovljenimi kmečkimi rodovi na Gorenjskem.
6.
Čeprav se mnogi
trudijo to prikriti, med Slovenci kroži mit o Prešernu kot alkoholiku.
Temu pa ni tako; Prešeren je bil navaden meščan, ki je kdaj pa kdaj zavil v
gostilno in spil kak kozarček, a bolj zaradi družbe in sprostitve, kot pa
zaradi alkoholizma.
Nina Mangiameli, 9. a
FRANCE PREŠEREN
Zanimivosti o Prešernu:
-
V družbi je bil redkobeseden in skromen.
-
Radodaren je bil predvsem do revnih in otrok.
-
Od doma je prvič odšel pri 7. letih.
Pismo Prešernu:
Dragi gospod Prešeren!
Gospod Prešeren za vas sem prvič slišal v prvih tednih
osnovne šole.
Učil sem se vaših prekrasnih pesmi. Najbolj mi je bil
všeč Povodni mož.
Všeč mi je bila vaša radodarnost do revnih in otrok. Kot
državljan Republike Slovenije sem ponosen, da imamo za himno 7 kitico vaše
prelepe Zdravljice.
Lep pozdrav, Vid Modic
Opis Prešernovega
izraza:
Njegov izraz na obrazu je resen in žalosten.
Jaz: Dober dan gospod Prešeren.
Prešeren: Pozdravljen tudi ti.
Jaz: Kako to da ste začeli pisati pesmi?
Prešeren: Vsakega človeka nekaj sprošča, mene sprošča
pisanje pesmi.
Jaz: Kako se vam
zdi življenje v 21. stoletju?
Prešeren: Zdi se
mi prijetno, ampak kaj pa jaz vem, jaz sem iz čisto drugega obdobja.
Vid
Modic, 9. c
France Prešeren
Kdo sploh
ste, g. France Prešeren?
Veljam za največjega slovenskega pesnika.
Napisal sem eno pesniško zbirko z naslovom Poezije, ki je izšla 3 leta pred
mojo smrtjo. Po poklicu sem bil odvetnik, spadal pa sem v obdobje romantike.
Kako je
izgledalo vaše otroštvo?
Rodil sem se v Vrbi na Gorenjskem 3. decembra leta 1800 kot
prvi sin in tretji izmed osmih otrok moje mati Mine in očeta Šimna. Naša hiša
se je imenovala pri Ribičevi. Otroška leta sem preživel pri stricu duhovniku na
Dolenjskem. Osnovno šolo sem obiskoval v Ribnici, kjer sem bil zapisan v zlato
knjigo med zlatimi učenci. Nato sem hodil na gimnazijo v Ljubljani, končal sem
jo z odličnim uspehom. Po gimnaziji sem se vpisal v dunajsko vseučilišče, kjer
sem postal doktor prava. Nekaj let sem delal v Ljubljani, potem sem se kot odvetnik
preselil v Kranj.
Bili ste zelo
dobrega srca, še posebno so vas imeli radi otroci, saj se jim nikoli niste
približali s praznimi žepi. Ali iz tega izhaja vaš vzdevek, ki se glasi “
doktor fig”?
Da, med otroci sem bil zelo priljubljen, saj sem zmeraj imel
nekaj fig pri sebi, ki sem jih potem razdelil med njih. Iz tega pa seveda
izhaja moj vzdevek.
V
slovensko pesništvo ste vpeljali nekaj pesniških oblik. Bi jih znali vse
našteti?
Vpeljal sem jih mnogo- romanco, balado, gazelo
in gloso, satiro... Najpomembnejša pa je bila pesniška oblika soneta. Uporabil
sem jo v Apelu in čevljarju, O Vrbi, Krstu pri Savici...
Mnogo
pesmi je posvečenih nekaterim ljudem iz vašega življenja. Kateri so imeli tako
izredno čast?
Ani Jelovšek sem posvetil pesem Nezakonska mati, ker je bila
mati mojih nezakonskih otrok. Zaradi žalovanja za njegovo smrtjo sem Matiji
Čopu posvetil uvod Krsta pri Savici, Primičevi Juliji pa sem posvetil Sonetni
venec, ker moja ljubezen do nje ni bila uslišana.
Se zavedate, da so določene
tematike v vaših pesmih še v dandanašnjih časih zelo aktualne?
A res?
No, potem se svet ni spremenil prav veliko.
Katero
delo vam je bilo najpomembnejše? Ste ponosni nanjo?
Zagotovo bi to bila Zdravljica. Napisal sem jo leta 1844, a
je bila zaradi cenzure (izločeni sta bili 3. in 4. kitica) v celoti objavljena
šele leta 1848. Po šestem členu ustave je Zdravljica (7. kitica) besedilo himne
Republike Slovenije. Na to sem zelo ponosen. Skupščina je odločitev sprejela
27. septembra 1989. Leta 1991 jo je uglasil Stanko Premrl.
Če bi
svoja dela morali opisati z eno besedo, bi ta bila...?
Z eno besedo ravno ne morem, lahko pa rečem,
da so vse vsebovale vsaj nek del mene.
Vaše
pesniško življenje se deli v 3 obdobja. Katera so to?
No, najprej imamo mladostno obdobje, kjer sem
pisal predvsem ljubezenske pesmi in balade. Tu sta nastala Povodni mož in
Zvezdogledam. Nato imamo zrelo obdobje, kjer sem dosegel svoj ustvarjali vrh.
Poigraval sem se s pesniškimi oblikami ter jih tako uvajal v slovensko
književnost. Turjaška Rozamunda, Apel in čevljar, Slovo od mladosti, Krst pri
Savici in Sonetni venec so vsi nastali v tem obdobju. In še nazadnje imamo moje
pozno obdobje, kjer sem pisal preprostejše pesmi in opustil pesniške oblike.
Najbolj znana dela tega obdobja so bila Zdravljica, Nezakonska mati ter
Neiztrohnjeno srce.
Ali
veste, da po vas imenujemo najvišja priznanja RS za dosežke na področju
umetnosti in da po vas imenujemo edini slovenski kulturni praznik, ki ga
obeležujemo 8. februarja, na dan vaše smrti?
A res? Zelo sem ponosen in počaščen, da se moje delo še danes
proslavlja in da spomin name še ni omajal. Morem se pa zahvaliti mojim tesnim
prijateljem, ki so mi stalno stali ob strani in mi vlivali navdih. To sta
seveda Matija Čop in Andrej Smole.
No, s tem
vprašanjem pa smo prišli do konca našega intervjuja. Ali bi želeli še kaj
sporočiti našim bralcem?
Slišal sem, da danes v šoli praznujete kulturni dan. Želim
vam, da ga preživite čim lepše in da ga izkoristite za prebiranje čim več mojih
del.
Lucija Pavlin, 9. a in Lana Miklavčič, 9. c
