petek, 6. september 2019

Drage učenke, učenci, spoštovani starši in sodelavci!

Za vse tiste, ki si boste drznili vzeti čas in prebrali nagovor, ter si dovolili svobodnega duha od ustaljenega in povprečnega miselnega toka za drugačnost in drznost.
Dovolil sem si zapisati daljši odlomek, citat opombe 183, iz knjige patra Karla Gržana: Le kaj počne Bog v nebesih, ko je na zemlji toliko trpečih (Sanje in avtor 2013, 2017), s katero sem si kratkočasil in bogatil letošnje poletje, polnil telo, misli in duha.

Takole pravi: » Koliko pohabljenih osebnosti srečujem vedno znova. Vsak izmed nas pride na ta svet kot genij na svojem področju, potem pa … toliko potlačenih v splošnost nekega časa! Toliko podatkov je treba osvojiti, toliko informacij, ki niso podane le kot potrebna spoznavna izhodišča za nujno preraščanje dosedanjih znanj, pač pa imajo svoj cilj v sebi. Neredko je edino merilo pametnosti v papagajski ponavljavščini. Ponavljanje za dobro utirjenost v služenju takšnim in drugačnim interesom. Prava dragocenost so pedagogi, ki niso sistemsko, pač pa personalistično – osebnostno 'pametni', duhovniki, učitelji … z občutkom za izvirnost posameznika, ki ob nujnih osnovnih podatkih išče in razmišlja po svoje in tako odpira nove smeri razumevanja. Pri tem se pokaže, da je napaka – nemoč v ustaljenem načinu spoznavanja – nujni pogoj, ki omogoči nove uvide pri razumevanju življenja.
Tisti, ki vedno vse razumejo, so odlični na ustaljenih poteh razmišljanja – recimo jim kar odlični ponavljači. Geniji niso nikoli vsega razumeli in znotraj svojega področja nadarjenosti so imeli tudi velike težave: niso zmogli misliti, kot misli večina. Toda prav ta njihova nemoč je postala priložnost za napredek – tam je evolucija lahko naredila miselni preskok, tam se je lahko spoznanje dvignilo na novo raven. Danes vedno bolj poudarjamo, da bo v slepi ulici naše civilizacije treba 'misliti drugače'. In da bo to mogoče, moramo 'napako' v ustaljenem načinu razmišljanja ovrednotiti kot upanje, kot priložnost, tudi kot nujnost za napredek – za genialnost. Kako dragoceno je, če znamo pedagogi določeno nemoč učenca prepoznati tudi kot priložnost za nov, drugačen način razmišljanja. Bilo bi nespametno, če bi dušili genije in potrjevali le odlične ponavljače, če že ne kar povprečneže. Naš čas išče genije, potrebuje ljudi, ki ne zmorejo misliti samo po utirjenih poteh, in so za to priložnost, da nas popeljejo iz utečenih miselnih shem v nove – bolj (od)rešujoče vidike življenja. Takšni so bili preroki preteklosti in takšne božje vizionarje potrebuje tudi naš čas.«

Kot dobri učitelji si želimo, da so otroci v šoli najpomembnejši in v ospredju, da oni dajejo ideje, ustvarjajo in sodelujejo. Dober učitelj mora znati zatreti lasten ego.
Šola mora prepletati, še bolje graditi znanja z življenjskimi izkušnjami in izgrajevati otrokovo osebnost za vključevanje v vsakdanje življenje.

Kritično priznamo, da v šoli prevečkrat hitimo in lovimo sapo za ocenami. Prevečkrat je pomembno samo to, da učitelj otrokom podaja znanje, ga ocenjuje in hiti s snovjo naprej. Temu botrujejo neživljenjski učni načrti in premalo odmerjenega časa za globlje osvajanje znanja in pridobivanja izkušenj. Učni načrti so preobsežni in zato težko uresničljivi. Pri tem pozabljamo na primarno igro, smeh, radost, praznovanje in veselje ter igrivost do učenja. Pozabljamo se smejati, briti norca iz sebe, se veseliti … Življenje in šolo jemljemo preveč resno in tega se otroci učijo od nas. V učnih načrtih je odmerjenega premalo časa za življenjske izkušnje, za ponotranjenje vsebine in veselje do učenja.

Ocene niso absolutna vrednota posameznika, so le pokazatelj znanja, ki ga je otrok uspel osvojiti v določenem času. Ocene so odraz le ene izmed posameznikovih zmožnosti, vsekakor niso merilo, kaj otrok zmore in kdo otrok je.
Odlika dobre šole je proces, pot in ne cilj, končni rezultat. Dobra šola mora učencu poleg 'zmag' dopuščati napake, 'učne poraze', nekonvencionalne poti razmišljanja in reševanja učnih problemov, nalog, izzivov, ki so nujni predpogoj za rast posameznika na miselni, emocionalni, osebnostni in duhovni ravni.

Dober učitelj mora poučevati s srcem, otroke mora povezovati med seboj in jih učiti iz življenja za življenje. Negovati mora vrednote sočutja, razvijati zavest poštenja, domoljubja, spoštovanja kulture in običajev ter voditi k zavedanju, da je posameznik odvisen od skupine; otroke je pomembno učiti in naučiti, da imajo prijatelje. Kvaliteta dobrega učitelja je učenje povezanosti. Dober učitelj mora imeti strast do znanja. Ni menedžer, nadzornik, spletni brskalnik, vseved, terapevt … Učencem mora zaupati proces lastnega učenja, samostojnosti, samoiniciativnosti, ustvarjalnosti in drugačnosti.
Dober učitelj mora pokazati otrokom, da ni popoln. Tako kot si učitelj sam zbere avtoriteto, si jo izberejo tudi otroci. Učitelj kot njihova osebna avtoriteta nosi veliko odgovornost pri vplivanju in oblikovanju vrednot, pogleda na življenje, zanje, umetnost, družbo …
Dober učitelj ne sme otrokom vse »servisirati«, jim vse ponuditi, da jim ni potrebno nič narediti, prav tako ne sme sprejeti, da otroke ne sme nič presenetiti.
Dober učitelj daje otrokom domače naloge, izzive. S tem otroci krepijo odnos do dela, vztrajnost, razvijajo ustvarjalnost in se učijo uživati ob izpolnjevanju obveznosti in osvajanju novih znanj. Domače naloge so poligon za trening v življenju in pri otroku razvijajo samodisciplino in delovne navade. En izmed osrednjih ciljev šole in učenja za življenje je naučiti otroke učiti se doma, naučiti se samostojnosti za to, da bodo dosegali uspehe.

Napotek dobrega starša: Vse za otroka, a nič narediti namesto otroka samega. Privzgojiti mu vztrajnost, disciplino in delovne navade, vzgajati z vidika etičnega imperativa poštenosti in pri tem biti sam najboljši zgled in ne pozabiti na inovativnost, ustvarjalnost in drugačnost. Premakniti pogled od zunanjega k notranjemu, od imeti, živeti od česa k živeti za kaj. Življenje je dar. Najzahtevnejša naloga starša je osamosvojitev otroka, da otroka v procesu odraščanja privede k avtonomni odločitvi zavedanja se lastne odgovornosti, da si zastavi dober načrt lastnega življenja. Največje vzajemno zadovoljstvo in veselje tako starša kot otroka je spoznanje, da je le-ta sposoben samostojno reševati svoje življenjske naloge.

Napotek dobrega otroka: Vsak človek išče, še posebej otroci.
Dovolimo otrokom, da na osnovi lastnih zaznav, pozitivnih in negativnih, prijaznih, veselih, grenkih in žalostnih, na osnovi lastnih odločitev in odgovornosti izkusijo ter osvojijo nova znanja ter se izoblikujejo v odgovorne ljudi. Dovolimo jim oblikovati lastno identiteto.
Dovolimo otrokom svobodo odgovornega doživljanja, dovolimo jim lastni odgovor na eksistencialna vprašanja, kako in zakaj živim, kaj želim postati, kaj želim doseči …, dovolimo jim drugačnost, inovativnost.

Napotek dobre šole: Naloga šole ni le učenje, kako preživeti v znanju, temveč dovoliti otrokom živeti v lastnem svetu, dovoliti jim, da se izkažejo kot ustvarjalni, odgovorni, moralni, dovoliti jim se veseliti, prijateljevati, presenečati in osrečevati. Dovolimo otrokom biti ustvarjalni, inovativni, veseli in svobodni. Dovolimo otrokom, da imamo do njih visoka pričakovanja, saj bodo le tako zrasli in nas prerasli. Verjemite, da nas bodo presenetili in osrečili. Preprosto, imejmo jih radi na pravi način.

Spoštovanje, znanje, poštenje in odgovornost odpirajo vrata v srečno in zdravo življenje.

Celostna pedagogika vključuje otrokov razum, srce, duha in roke.
Središče vzgojnega delovanja odlikujejo dejanja: rad te imam, hvala, prosim, oprosti.
Dober učitelj in vzgojitelj učita za ljubezen, spoštovanje in mir.

V šolskem letu 2019/20 vam želim veliko novih znanj, izkušenj, prijateljstev in lepih šolskih doživetij.

Naj bo naše življenje veselo, bogato in polno prijateljev.


mag. Primož Hvala Kamenšček, ravnatelj