V rubriki NEZNANI ZNANCI
vam tokrat predstavljamo MOJCO KOMEL.
Morda ste jo srečali na hodnikih naše šole. V letošnjem šolskem letu na
naši šoli poučuje izbirni predmet znakovni jezik. Sicer pa je zaposlena na
Društvu gluhih in naglušnih Severne Primorske.
Predstavi nam Društvo
gluhih in naglušnih Severne Primorske.
Društvo gluhih in naglušnih Severne
Primorske deluje že od leta 1953. Svoj sedež ima v Novi Gorici, delujemo pa na
območju trinajstih severno primorskih občin. Na društvu izvajamo posebne socialne
programe namenjene osebam z izgubo sluha. To so gluhe, naglušne osebe, osebe s polžkovim vsadkom in tudi
gluhoslepe osebe. S programi, ki jih izvajamo, želimo zagotoviti tem osebam
socialno vključenost, poskrbeti za njihovo informiranost. Večkrat rečejo, da je
društvo za njih drugi dom.
Kakšna je tvoja naloga v
tem društvu?
Moja naloga v društvu je po eni strani
organizacijske narave. Poskrbeti moram za administrativno delo, načrte,
poročila, prav tako pa je moja naloga pripraviti prijave na vsakoletne
razpise, iz katerih dobimo finančna sredstva (denar), da lahko izvedemo naše
programe. Poleg tega dela pa je moje delo tudi izvajanje teh programov. To
pomeni, da sem na voljo članicam in članom, ki potrebujejo kakršnokoli obliko
pomoči, pomagam jim izpolniti kak obrazec, grem z njimi kam, da jim pomagam pri
komunikaciji. Včasih potrebujejo pogovor, nasvet…. Moja naloga je tudi da
poskrbim za mesečna predavanja, ki jih organiziramo za člane, organiziram
različne ekskurzije, delavnice. Skratka moje delo je zelo raznoliko in ga zelo
težko strnem v le nekaj stavkov.
Zakaj si se odločila, da
se naučiš znakovnega jezika?
Znakovni jezik mi je bil vedno zanimiv.
Spomnim se, da sem že kot otrok rada pogledala kako otroško oddajo, ki je bila
tolmačena. V spominu so mi ostali tudi nekateri filmi o gluhih osebah. Ampak
nikoli nisem aktivno pristopila k temu. Kot da bi vedela, da me bo življenje
samo peljalo na to pot. Brez kakršnegakoli znanja znakovnega jezika, sem namreč
dobila službo na društvu gluhih in naglušnih. Na začetku sem se med gluhimi jaz
počutila gluho. Kaj je rekel? Se smejijo morda meni? Tako sem že na začetku
dobila dobro lekcijo, kaj pomeni biti gluh. Ne razumeti jezika, ki ga govori
večina okoli tebe.
Kako to učenje poteka?
Na društvu gluhih in naglušnih delam že
zelo dolgo. Ko sem skoraj pred dvajsetimi leti
prvič vstopila skozi društvena vrata in sedla za mizo, nisem znala nič.
Učila sem se na najboljši možen način. S prakso – pogovori z gluhimi osebami.
Seveda sem opravila tudi tečaje znakovnega jezika. Kasneje sem se vpisala tudi
v šolo za tolmače, ki poteka na Združenju tolmačev za slovenski znakovni jezik
v Ljubljani. Po opravljenem izpitu sem postala verificirana tolmačica za
slovenski znakovni jezik.
Koliko je na Goriškem
oseb, ki za komunikacijo uporablja le znakovni jezik?
Društvo gluhih in naglušnih Severne
Primorske šteje okoli 300 članov. Od tega jih je približno 100, ki uporabljajo
znakovni jezik. Veliko pa je tudi
naglušnih oseb, ki niso včlanjene v društvo in se s pomočjo aparata bolj ali
manj znajdejo v svojem okolju. Na območju Goriških občin je približno 30 gluhih
oseb, ki uporabljajo znakovni jezik.
Kaj je pomembno vedeti
pri komunikaciji z naglušnim, gluhim človekom?
Ko govorimo z osebo, ki ima okvaro sluha,
pa naj bo to gluh ali naglušen, je zelo pomembno, da gledamo osebo v obraz, da
si ne prekrivamo ust, da govorimo počasi,
a ne prepočasi J, da uporabljamo kratke, jedrnate stavke
in da preverimo ali nas je oseba razumela. Če je možno, je priporočljivo
zamenjati besedo, s kako drugo besedo.
Tako lahko namesto Prišla bi k tebi.
Rečemo Obiskala te bom. Uporabili smo
druge črke, ki jih naglušna oseba lahko bolje razume.
Če ugotovimo, da nam sporazumevanje z
govorom ni steklo, vedno lahko vzamemo list papirja (ali telefon) in na kratko
zapišemo, kar želimo povedati.
Ko ponovimo, je dobro ponoviti z
drugačnimi besedami. Morda ima oseba težave z razumevanjem določenih črk.
Vedeti moramo, da so gluhe osebe navajene
komunikacije s slišečimi, saj se z njimi srečujejo vsak dan.
Kakšne so glavne stiske
te populacije?
Glavna težava za vse osebe z okvaro sluha je otežkočena komunikacija. Ta oblika
invalidnosti se navzven ne vidi, zato pogosto ne vemo, da ima oseba določene
težave. Okvara sluha pa ne vpliva samo na sporazumevanje. Glavna težava je pri
tem, da gluh ali tudi naglušen otrok ne prejema vseh dražljajev iz okolja. Zato
prihaja do kasnejšega razvoja govora, slabšega razumevanje besedišča. Tisto kar
slišeč otok usvoji mimogrede, s poslušanjem staršev od rojstva dalje, s poslušanjem
pogovorov in raznih zvokov iz okolja… vse to se mora gluha oseba naučiti. S tem
je povezana težja vključenost v izobraževanje, delovno okolje, pravzaprav
življenjsko okolje nasploh.
Kakšne so tvoje izkušnje
s poučevanjem znakovnega jezika na naši šoli.
V letošnjem
šolskem letu sem se z veseljem odzvala vabilu za poučevanje izbirnega predmeta
slovenski znakovni jezik. To je sploh prvo leto, ko je ta predmet možno izbrati
kot izbirni predmet. Sama tudi ne prihajam iz šolstva, tako da je to zame še prav poseben izziv. V tem letu so se za ta izbirni predmet
odločile, koliko vem, le štiri šole v
Sloveniji. Res velik poklon Osnovni šoli
Ivana Roba, da se je odločila za ta korak. Upam, da se bo tako odločalo še več
šol in bomo skupaj pripomogli k večji prepoznavnosti znakovnega jezika.
Z Mojco Komel se
je pogovarjala Nataša Nanut Brovč.
Poglejte, kaj nam
je z znakovnim jezikom sporočila Mojca.
