torek, 31. marec 2020

NEZNANI ZNANCI - intervju z MOJCO KOMEL

V rubriki NEZNANI ZNANCI vam tokrat predstavljamo MOJCO KOMEL.  Morda ste jo srečali na hodnikih naše šole. V letošnjem šolskem letu na naši šoli poučuje izbirni predmet znakovni jezik. Sicer pa je zaposlena na Društvu gluhih in naglušnih Severne Primorske.

Predstavi nam Društvo gluhih in naglušnih Severne Primorske.
Društvo gluhih in naglušnih Severne Primorske deluje že od leta 1953. Svoj sedež ima v Novi Gorici, delujemo pa na območju trinajstih severno primorskih občin. Na društvu izvajamo posebne socialne programe namenjene osebam z izgubo sluha. To so gluhe, naglušne  osebe, osebe s polžkovim vsadkom in tudi gluhoslepe osebe. S programi, ki jih izvajamo, želimo zagotoviti tem osebam socialno vključenost, poskrbeti za njihovo informiranost. Večkrat rečejo, da je društvo za njih drugi dom.

Kakšna je tvoja naloga v tem društvu?
Moja naloga v društvu je po eni strani organizacijske narave. Poskrbeti moram za administrativno delo,  načrte,  poročila, prav tako pa je moja naloga pripraviti prijave na vsakoletne razpise, iz katerih dobimo finančna sredstva (denar), da lahko izvedemo naše programe. Poleg tega dela pa je moje delo tudi izvajanje teh programov. To pomeni, da sem na voljo članicam in članom, ki potrebujejo kakršnokoli obliko pomoči, pomagam jim izpolniti kak obrazec, grem z njimi kam, da jim pomagam pri komunikaciji. Včasih potrebujejo pogovor, nasvet…. Moja naloga je tudi da poskrbim za mesečna predavanja, ki jih organiziramo za člane, organiziram različne ekskurzije, delavnice. Skratka moje delo je zelo raznoliko in ga zelo težko strnem v le nekaj stavkov.

Zakaj si se odločila, da se naučiš znakovnega jezika?
Znakovni jezik mi je bil vedno zanimiv. Spomnim se, da sem že kot otrok rada pogledala kako otroško oddajo, ki je bila tolmačena. V spominu so mi ostali tudi nekateri filmi o gluhih osebah. Ampak nikoli nisem aktivno pristopila k temu. Kot da bi vedela, da me bo življenje samo peljalo na to pot. Brez kakršnegakoli znanja znakovnega jezika, sem namreč dobila službo na društvu gluhih in naglušnih. Na začetku sem se med gluhimi jaz počutila gluho. Kaj je rekel? Se smejijo morda meni? Tako sem že na začetku dobila dobro lekcijo, kaj pomeni biti gluh. Ne razumeti jezika, ki ga govori večina okoli tebe.

Kako to učenje poteka?
Na društvu gluhih in naglušnih delam že zelo dolgo. Ko sem skoraj pred dvajsetimi leti  prvič vstopila skozi društvena vrata in sedla za mizo, nisem znala nič. Učila sem se na najboljši možen način. S prakso – pogovori z gluhimi osebami. Seveda sem opravila tudi tečaje znakovnega jezika. Kasneje sem se vpisala tudi v šolo za tolmače, ki poteka na Združenju tolmačev za slovenski znakovni jezik v Ljubljani. Po opravljenem izpitu sem postala verificirana tolmačica za slovenski znakovni jezik.

Koliko je na Goriškem oseb, ki za komunikacijo uporablja le znakovni jezik?
Društvo gluhih in naglušnih Severne Primorske šteje okoli 300 članov. Od tega jih je približno 100, ki uporabljajo znakovni jezik.  Veliko pa je tudi naglušnih oseb, ki niso včlanjene v društvo in se s pomočjo aparata bolj ali manj znajdejo v svojem okolju. Na območju Goriških občin je približno 30 gluhih oseb, ki uporabljajo znakovni jezik.

Kaj je pomembno vedeti pri komunikaciji z naglušnim, gluhim človekom?
Ko govorimo z osebo, ki ima okvaro sluha, pa naj bo to gluh ali naglušen, je zelo pomembno, da gledamo osebo v obraz, da si ne prekrivamo ust, da govorimo počasi,  a ne prepočasi J, da uporabljamo kratke, jedrnate stavke in da preverimo ali nas je oseba razumela. Če je možno, je priporočljivo zamenjati  besedo, s kako drugo besedo. Tako lahko namesto Prišla bi k tebi. Rečemo Obiskala te bom. Uporabili smo druge črke, ki jih naglušna oseba lahko bolje razume.
Če ugotovimo, da nam sporazumevanje z govorom ni steklo, vedno lahko vzamemo list papirja (ali telefon) in na kratko zapišemo, kar želimo povedati.
Ko ponovimo, je dobro ponoviti z drugačnimi besedami. Morda ima oseba težave z razumevanjem določenih črk.
Vedeti moramo, da so gluhe osebe navajene komunikacije s slišečimi, saj se z njimi srečujejo vsak dan.

Kakšne so glavne stiske te populacije?
Glavna težava za vse osebe z okvaro sluha  je otežkočena komunikacija. Ta oblika invalidnosti se navzven ne vidi, zato pogosto ne vemo, da ima oseba določene težave. Okvara sluha pa ne vpliva samo na sporazumevanje. Glavna težava je pri tem, da gluh ali tudi naglušen otrok ne prejema vseh dražljajev iz okolja. Zato prihaja do kasnejšega razvoja govora, slabšega razumevanje besedišča. Tisto kar slišeč otok usvoji mimogrede, s poslušanjem staršev od rojstva dalje, s poslušanjem pogovorov in raznih zvokov iz okolja… vse to se mora gluha oseba naučiti. S tem je povezana težja vključenost v izobraževanje, delovno okolje, pravzaprav življenjsko okolje nasploh.

Kakšne so tvoje izkušnje s poučevanjem znakovnega jezika na naši šoli.
V letošnjem šolskem letu sem se z veseljem odzvala vabilu za poučevanje izbirnega predmeta slovenski znakovni jezik. To je sploh prvo leto, ko je ta predmet možno izbrati kot izbirni predmet. Sama tudi ne prihajam iz šolstva, tako da je to  zame še prav poseben izziv.  V tem letu so se za ta izbirni predmet odločile, koliko vem,  le štiri šole v Sloveniji.  Res velik poklon Osnovni šoli Ivana Roba, da se je odločila za ta korak. Upam, da se bo tako odločalo še več šol in bomo skupaj pripomogli k večji prepoznavnosti znakovnega jezika.

Z Mojco Komel se je pogovarjala Nataša Nanut Brovč.

Poglejte, kaj nam je z znakovnim jezikom sporočila Mojca.