1. Pozdravljeni, ga. dr. Sonja Šinigoj Cijan!
Kako ste?
Pozdravljeni,
v tem času težko opredelim kako sem. Ni mi hudega, saj sem zdrava, preskrbljena
z vsemi meni potrebnimi materialnimi dobrinami, časa imam še nekoliko več kot
običajno, obdana sem z mojimi dragimi. Zaradi situacije pa vseeno nekoliko
negotova kaj nas čaka v prihodnjih mesecih, letih. Zavedam se, da je konec
nekega varnega in udobnega obdobja, ko
smo uživali v potovanjih, se brezskrbno družili in ob pozdravu objeli.
Privadila sem se video klicem, a si vseeno želim naših družinskih srečanj, ko
se dobimo vsa naša razširjena družina:
oče, sestri, svaka, nečaki, priženjeni
člani, vnukinja, pa še kakšen prijatelj se pridruži. To mi vedno napolni
baterije.
2. Med javnostjo ste znani predvsem po tem, da
ste predstojnica oddelka za invalidno mladino in rehabilitacijo. Znani ste tudi
po tem, da se srčno in zelo zavzemate za otroke, ki so nastanjeni in prihajajo
na vaš oddelek. Nam lahko poveste kaj več o svojem delu? Je to vaše poslanstvo?
Ne
sodim med tiste, ki so si želeli postati zdravniki že od otroštva. Sem pa že
med študijem medicine spoznala, da želim biti pediatrinja in vedno bolj sem se
usmerjala k obravnavi otrok z motnjo v razvoju. Po zaključenem stažu se je
nepričakovano sprostilo delovno mesto pediatra v Stari Gori, moja življenjska
želja. Nekoč sem prebrala, da kjer se srečajo tvoji talenti in potrebe sveta,
tam je mesto tvojega poklica. Moj poklic jemljem kot neko poslanstvo, saj vem,
da me nekaj pri delu vodi, opozarja, mi ne da miru, da še nekaj pogledam,
naredim, vprašam. In to delo me osrečuje.
3. V današnjih časih lahko v družbi še vedno
opažamo stigmo na področju odnosov do ljudi s posebnimi potrebami, čeprav je na
drugi strani prisotne tudi veliko pozitive na tem področju. Kako gledate vi na
to? Kaj vi opažate? Kakšno stališče gojite do oseb s posebnimi potrebami?
O
osebah s posebnimi potrebami se v naši družbi vedno več govori, veliko tudi
naredi. Na marsikaterem področju smo
uspešnejši kot druge države. Če pa pogledam malo globje, še vedno samo govorimo o sprejemanju oseb s
posebnimi potrebami in tega ne živimo. To se odraža pri gradnji, načrtovanju
naselij in javnih površin, organizaciji prireditev, javnem prevozu,
izobraževanju, zaposlovanju. Vse, kar je drugače, nas še vedno skrbi, odbija.
Sama sem se že kot študentka pridružila skupini Vera in luč, kjer sem dobila
prve osebne izkušnje. Prepoznala sem nagnjenje v sebi, verjetno tudi
podedovano, saj se vse tri sestre poklicno ukvarjamo z otroki, ena je specialna
pedagoginja, ena vzgojiteljica.
4. V začetku februarja in tudi kasneje je zelo
pozitivno odmevala novica o otvoritvi novih prostorov za invalidno mladino in
rehabilitacijo v Stari Gori, za kar ste se borili veliko let. So sedaj otroci
in mladostniki že preseljeni v nove prostore? In če so, kako poteka delo? Ste
zadovoljni?
Načrtovanje
gradnje v Stari Gori se je začelo že pred mojim prihodom in o tem je bilo res
veliko napisanega in izrečenega. Sedaj smo končno v novih, svetlih, velikih in
čudovitih prostorih. Otroci so vsi v eni stavbi, opremljeni smo s sodobnimi pripomočki, ki olajšajo nego in terapije.
Okolica je urejena, prostora je veliko. Pri delu se še nekoliko prilagajamo,
ker je vse novo, a na boljše se vedno hitro privadiš. Otroci so veliko bolj
umirjeni in trenutno zdravi.
5. Otroci Vrtca Šempeter, OŠ Ivana Roba Šempeter
pri Gorici so izdelali različne risbe in slike za nove prostore v Stari Gori.
Želeli so vnesti še več barvitosti, igrivosti in otroškosti k vam. So jih
otroci in mladostniki že videli? Če so jih, kako so se odzvali?
Otrokom in
delavcem vrtca in OŠ Šempeter smo hvaležni za vso skrb in pomoč že v času
našega gostovanja v bolnišnici v Šempetru v času gradnje. Njihovi obiski so
popestrili bivanje v 7. In 8. nadstropju bolnišnice. Razveselili so nas tudi s
prisrčnim programom ob otvoritvi in presenetili z darilom ob vselitvi. Vsakemu
od naših otrok so napisali pismo in narisali risbico, ki so jih pričakale na
posteljicah v novih sobah. Risbic je bilo veliko in smo jih razobesili na
stenah hodnikov, da nas razveseljujejo in poživijo naš vsakdan.
6. Nam lahko prosim opišete kako poteka običajen
dan na oddelku za invalidno mladino in rehabilitacijo?
Bolnišnični
dan na Oddelku za invalidno mladino in rehabilitacijo se za večino otrok in
mladostnikov začne z jutranjimi zdravili, saj morajo nekatera prejeti na tešče,
druga ob določenih urah večkrat na dan. Sledi jutranja nega, umivanje,
previjanje in preoblačenje. Med tem jim
sestre izmerijo telesno temperaturo. Naši bolniki so večinoma nesamostojni pri
vseh dnevnih opravilih. Odvajajo v pleničke, nekateri zaradi težav pri
požiranju, hrane ne morejo sprejemati preko ust in imajo vstavljeno hranilno
cevko v želodček. Sledi zajtrk in ob zajtrku ponovno nekatera zdravila. Po
zajtrku jih namestimo v zanje prilagojene invalidske vozičke, nekaterim
namestimo opornice in jih odpeljemo v skupni prostor, kjer poteka posebni
program vzgoje in izobraževanja. Izvajajo ga specialne pedagoginje CIRIUS
Vipava. Imamo tudi predšolski program, v katerem so trije otroci. V
dopoldanskem času imajo še terapevtske aktivnosti: fizioterapijo, delovno
terapijo in logopedsko obravnavo, malico, sprehod, če vreme dopušča. Po kosilu
sledi počitek, popoldan pa nekateri počivajo, druge odpeljemo na sprehod, se
pocrkljajo s sestrami. Izven pandemije je to čas za obiske. Po večerji ponovno nega,
preoblačenje, zdravila in sledi počitek. Tiste, ki so nepokretni, je potrebno
ponoči obračati, da se ne zaležijo. Nekateri potrebujejo tudi nočni obrok po
želodčni cevki, da zagotovimo zadosten vnos hrane.
7. Delo na takšnem področju najverjetneje zajema
tudi veliko izzivov. S katerimi se največkrat srečujete?
Največji
izziv so mi starši in njihov odziv, sprejemanje ali zavračanje otrokovih težav.
V Razvojni in Nevrološki ambulanti se srečujem z otroki z motnjami v razvoju,
mednje sodi tudi avtizem, z otroki z epilepsijo, glavoboli, psihosomatskimi
motnjami. Vsak posebej je izziv. Starše je strah neznanega, zato si vzamem čim več
časa za pojasnjevanje, skušam biti na razpolago. Delo v Razvojni ambulanti je
timsko in vsi, tudi starši smo ekipa, ki dela v dobro otroka. Včasih se
razlikujemo v videnju težav, pričakovanjih, takrat je potrebno veliko
strpnosti, pogovorov in sodelovanja. Izziv je vsak nov sindrom, ker se takrat
vsi učimo. Pogosto so starši naši učitelji, opazujejo, poročajo, posnamejo.
8. Če bi vas vprašala katera zgodba ali dogodek
se vam je pri vašem delu najbolj utrdil in ostal v spominu, kaj bi rekli?
Zgodb
je veliko, precej je žalostnih, veliko se jih dobro konča. Mogoče mi vedno
prihaja na misel deklica, ki so jo premestili k nam, ker se je rodila prirojeno
nepravilnostjo možganov za katero je konzilij zdravnikov ocenil, da je
nepopravljiva. Njeno zdravstveno stanje je bilo slabo in menili so, da bo v
kratkem umrla. Starši so bili zelo žalostni, a so to sprejeli. Ob skrbni negi naših sester pa je deklica
preživela kritično obdobje in pričeli smo gojiti upe, da bi jo operirali. S
pomočjo primarij Veličkove, ki je bila takrat že upokojena, a nam je vedno
priskočila na pomoč, smo z argumenti prepričali nevrokirurga. Najtežje mi je
bilo o tem obvestiti starše, saj bi jim lahko vlivala lažno upanje. Deklica je
po obdobju rehabilitacije lahko zaživela v domačem okolju, kar osrečuje vse,
tudi zaposlene.
9. Že več kot 14 dni so naše misli osredotočene na
novi koronavirus. Kako doživljate in se srečujete s trenutno situacijo na vašem
oddelku?
Zelo
smo hvaležni, da smo se uspeli preseliti pred epidemijo in smo izolirani v
naravi. Držimo se vseh predpisanih varnostnih ukrepov za osebje. Žal, pa so že
kar nekaj časa prepovedani obiski. Stiska staršev, ki otrok že toliko časa niso
videli, se stopnjuje. Starši še niso videli nove stavbe in se še niso uspeli na
lastne oči prepričati, da smo se res preselili. Na srečo, pa so nam podarili
telefone in sedaj imamo možnost video klicev, tako, da starše pokličemo in se
lahko za nekaj minut naužijejo pogleda na otroka in ga ogovarjajo. Odziv je
neverjeten, včasih jokamo in se smejimo kar vsi udeleženi.
10. Za zaključek vas še prosim, če lahko z nami
podelite kakšno vašo misel. Kaj bi si želeli sporočiti staršem, strokovnim
delavcem in otrokom?
Rojstvo
otroka je nekaj najlepšega, največji čudež. Vendar je povezan tudi z največjo
skrbjo, bolečino, stiskami. Pri tem ni potrebno, da ste sami. Mi ne odkrijemo
ničesar, kar ni, samo poimenujemo to, kar je. Naš namen je omogočiti otroku
pogoje za njegov optimalni razvoj in pri tem pomagati staršem. Naš pacient ni
le otrok, temveč celotna družina: starši, sorojenci, stari starši... Ne
oklevajte, ko opažate, da nekaj ni v redu in sprejmite pomoč, ko jo
potrebujete.
Vsem
želim, da ostanete zdravi in ste hvaležni za to, da lahko tečete, pojete, se
učite, da vidite svet v barvah in slišite smeh, jok, ptičje petje, mamo, ki
teži in sosedovega otroka, ki vadi bobne.
Za vse
odgovore in vaš odziv se vam iskreno in najlepše zahvaljujem. Želim vam obilo
dobrega in veliko zdravja.
Lepo vas
pozdravljam Maja Benko, svetovalna delavka za vrtec, ter tudi v imenu vodstva
OŠ Ivana Roba Šempeter pri Gorici!
